Slovenski visokošolski sklad Sergij Toncic

Razglasitev nagrajenca in podelitev nagrad
Narodni dom v Trstu, 19. junija 2013

O nominacijah za nagrado Zlato zrno 2013
Zlato zrno, nagrada za mlade slovenske ustvarjalce iz Dežele Furlanije Julijske krajine, ki jo letos že petič podeljuje Sklad Sergij Tončič v Trstu, je bila tudi letos na dosegu štirih nominiranih. To so: glasbenica in hormistka Jasna Komar, igralec Jure Kopušar, igralka Lara Komar in filmski avtor Martin Turk. Tako se je odločila žirija, ki jo sestavljajo Aleš Doktorič, Poljanka Dolhar, Katja Kralj,  Marjan Kravos in Marko Kravos. V utemeljitvah je izpostavljeno, kako so nove ustvarjalne osebnosti v zadnjih dveh letih oživljale kulturni utrip našega prostora in ga obenem izzivale s preseganjem kalupov in ljubiteljske samozadostnosti v umetnosti. Na slovesnosti v Narodnem domu v Trstu je bila razglašena dobitnica letošnje nagrade Zlato zrno, ki prejme umetniško oblikovano kocko – znak igre na srečo in tveganja – in denarni znesek. Prav tako so bili tudi nominiranci deležni listine s priznanjem in denarno spodbudo za svoj opazni ustvarjalni dosežek. Prireditev je s svojim nastopom obogatil zbor Bodeča neža, ki ga vodi Mateja Černic, dobitnica Zlatega zrna 2011, predsednik Tončičevega sklada Marko Kravos pa je kot običajno v svojem nagovoru razgrnil razmislek o ustvarjalnem okolju, pogojih za delo in uveljavitev novih generacij slovenskih ustvarjalcev pri nas. V Narodnem domu v Trstu se je odvijal v sredo, 19. junija ob 17.30, praznično “kresni” trenutek, ko se je izkazala pozornost občinstva in medijev do izrazitih prebojnih dosežkov na domači in mednarodni sceni naših mladih entuziastov v obdobju zadnjih dveh let – ter priložnost, da je topel domač aplavz spodbudil letošnje nominirance in nagrajenca Zlatega zrna 2013.


Poročilo žirije za Zlato zrno 2013
(Marko Kravos)

Naj omenim, da so letošnje nagrade podeljene po dvoletnem presledku, saj se Zlato zrno po sklepu Tončičevega sklada odslej podeljuje z dvoletno frekvenco.
Na letošnji razpis, ki se je zaključil 30. aprila letos, je prispelo 12 predlogov. Poslale so jih kulturne inštitucije in posamezniki. 11 predlogov je ustrezalo pogojem razpisa.
Žirija je odločala na osnovi prispelega gradiva, ki je izčrpno predstavljalo opuse in prizanja, ki so jih posamezni ustvarjalke-ci dosegali v zadnjih dveh letih. Prav tako je skrbno upoštevala odmeve strokovne kritike in priporočila, ki so bila le-tem priložena.
Osnovni kriteriji ocenjevanja so bili, poleg okvirnih določil razpisa glede starosti kandidata ter glede narodnostne in deželne opredeljenosti, vrhunska ustvarjalna izvirnost, uveljavljanje novih umetniško interpretacijskih pristopov, prepričljiva in skladna realizacija zastavljenih kreativnih ciljev ob posamezni stvaritvi. Žirija se je zavedala, da je marskdaj uspešnost umetniške dejavnost odvisna od pogojev dela, predvsem profesionalnih kulturnih ustanov in sodelavcev, ki omogočajo času ustrezne rezultate. Ni pa hotela odstopiti od zavračanja amaterizma in obrtne uspešnosti, ki navadno streže tržnemu učinku in/ ali popularnosti v posameznih okoljih in dejavnostih.
Kljub zahtevnim kriterijem je žirija zaznala, da ne manjka mladih ustvarjalcev iz naše dežele, ki se suvereno prebijajo v ospredje umetniške ustvarjalnosti Italije in Slovenije, prav tako pa prispevajo opazen umetniški naboj tudi v evropski prostor. Kljubujejo krizi – in morda tudi nakazujejo, da sami sodelujejo pri evropskih integracijah in preseganju vzrokov vsestranske krize evropske skupnosti.
Žal pa je zaznati težji preboj mladih v okviru leposlovja, kjer je uporaba slovenskega jezika očitno prehud izziv za moderno globalistično družbo, usmerjeno bolj k ustvarjanju homogeniziranega človeka kot k ohranjanju identitet in kulturnih izročil.
O izboru nominirancev in glavnega nagrajenca je žirija odločala ne s soglasjem, pač pa s plodnim usklajevanjem posameznih ocen – pač glede na strokovno domeno posameznega člana žirije. In izbrala je štiri nominirance, ki jih je potrdil nato Upravni odbor Tončičevega sklada.
Naj jih po abecednem redu sedaj navedem: igralka Lara Komar, glasbenica in hornistka Jasna Komar, igralec Jure Kopušar in filmski avtor Martin Turk.

Zlato zrno 2013 prejme glasbenica in hornistka Jasna Komar.

Z diplomami in denarnimi spodbudami so odlikovani: Lara Komar, Jure Kopušar in Martin Turk.


Nominiranci
Nominiranci prejmejo diplomo s priznanjem in 500 evrov, eden od njih, nagrajenec, pa umetniški predmet, delo Benečanke Luise Tomasetig, in znesek 2000 evrov.


Jasna Komar glasbenica in hornistka
dobitnica nagrade zlato zrno 2013

Jasna Komar, rojena 1989, je svojo briljantno glasbeno pot začela kar v domačem pihalnem orkestru Ricmanje. Nadaljevala je študije na konservatoriju Tartini ter na Akademiji za glasbo v Ljubljani; že kot študentka je postala solo hornistka v italijanskem mladinskem orkestru, kar je ob izredno močni konkurenci potrdilo odlike njenega muziciranja. Leta 2010 je bila sprejeta v  Gustav Mahler Jugendorchester, ki velja za najboljši tovrstni sestav v svetovnem merilu, obenem pa je požela vrsto nagrad na prestižnih mednarodnih tekmovanjih tudi s solo nastopi. Svoj študij je nadgradila lani z diplomo na akademiji v Stuttgartu, kjer je pridobila naslov akademske glasbenice hornistke in profesorice roga. Na avdiciji za članstvo v Junge Deutsche Philharmonie je osvojila prvo mesto med 41 tekmovalci, od maja 2013 pa je članica profesionalnega orkestra v Göttingenu. Kljub mladim letom je Komarjeva prepoznavno ime v evropskem prostoru. Izkazala se je kot zrela, profesionalno neoporečna, a tudi umetniško kreativna glasbenica.

Lara Komar igralka

Igralka Lara Komar, letnik 1980, odlično pooseblja prostor, v katerem živi in ustvarja. V Trstu rojeno igralko in diplomirano solopevko zaznamuje namreč enakovredno dramsko izražanje v obeh jezikih našega okolja – v slovenščini in italijanščini. V Slovenskem stalnem gledališču, v katerem je od leta 2007 stalna članica igralskega ansambla, je izstopala v vseh domačih dvojezičnih produkcijah – na primer v pravljici Olgica in mavrica ter v predstavah O poročilu mešane zgodovinsko-kulturne italijansko-slovenske komisije ter 110 okusnih let. Med njenimi številnimi vlogami je treba omeniti interpretacijo nelegalnega priseljenca z zobobolom v Zlatem zmaju Rolanda Schimmelpfenniga (SSG Trst), vlogo Lucinde v uspešnici Duohtar pod mus! v koprodukciji gledališča Koper in SNG Nova Gorica ter vlogo matere morilke v predstavi Il viaggio di Caterina (Stalno gledlaišče FJK).
Njena umetniška rast je nenehna in izkazuje zrelo zavzetost in kreativnost.

Jure Kopušar igralec

Gledališki igralec Jure Kopušar se je rodil leta 1988 v Ljubljani in odraščal v Trstu. Po maturi na liceju France Prešeren in po študiju na gledališki šoli Studio Art, se je vpisal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je lani tudi diplomiral. Že med študijem na Akademiji je opozoril nase z nekaterimi zelo prepričljivimi vlogami, na primer z interpretacijo travestita v Schnitzlerjevem Rondoju na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Leta 2011 je za vlogo Tartuffa v predstavi na AGRFTVprejel Severjevo nagrado, najvišje priznanje za igralca dramske igre. Po diplomi oktobra 2012 je bil deležen laskavih ocen gledaliških kritikov še z blestečimi interpretacijami vlog v Shakespearejevi Ukročeni trmoglavki (Mestno gledališče ljubljansko) in v monodrami na besedila Mirana Jarca Ni obale ni (Gledališče Glej). Uspešno je nastopil tudi v številnih slovenskih filmih zadnjih let. Leta 2011 je že bil nominiran za nagrado Zlato zrno.

Martin Turk filmski avtor

Martin Turk (1978) je tržaški filmski avtor, ki se je uveljavil kot avtor kratkih filmov in za to ustvarjanje že prejel Zlato zrno 2008. V zadnji letih je bil njegov ustvarjalski napor usmerjen v celovečerni filmski prvenec, med pripravami zanj pa je posnel kratki film Stvari, ki jih nisva nikoli naredila (2011) in v njem potrdil senzibilnost za ključne trenutke v medčloveških odnosih kot tudi za sodobno filmsko govorico. Za film Nahrani me z besedami (2012) je napisal scenarij, v katerem je prizorišče tudi Trst kot umetniški topos. Turk postane s tem filmom prvi med Slovenci v Italiji, ki je bil z velikim filmskim formatom vključen v redno distribucijo po kinematografih. – V filmu se čudaški protagonist, ki skuša rekonstruirati Kristusovo pisavo, izgubi nekje v Italiji. To sproži dogajanje, ki razgali skrhane odnose med najbližjimi in čustvena razmerja, kjer zmanjka osnovne komunikacije. Tematski krog filma označujejo poimenovanja njegovih treh delov: Iskanje preteklosti, Izguba sedanjosti, Odkrivanje prihodnosti.

Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2013
Narodni dom v Trstu, 19. junija 2013

Podeljevanje umetniških nagrad za mlade nudi redko priložnost za ponos, zadoščenje in veselje vseh, ki se jih je pozornost dotaknila, pa tudi za vse, ki smo deležni sadov naših umetnikov neposredno, ob užitku njihovih stvaritev, kakršnega smo doživeli pravkar ob nastopu zbora Bodeča neža. In seveda posredno – ker je preko njih naš utrip, naš slovenski osebek v Italiji deležen pozornosti v svetu.
Na naših ladjah, ki plujejo s svojimi dragocenimi tovori po širokem morju, je veliko imenitnih ljudi, ki jih odlikuje pogum, znanje, prožnost duha, sposobnost največje koncentracije: pa tudi velikodušna odgovornost do človeškega okolja, do rodnih tal, do zgodovinske dediščine, do jutrišnjega dne in pogojev preživetja za prihodnje rodove. V ustvarjalnem dejanju je žar vere, četudi se zdi včasih na prvi pogled  provokativno izstopajoč iz povprečnega: umetnost tipa in zaznava meje zdajšnjega sveta, da bi začrtala in razvijala našo percepcijo, našo emocionalno pamet za jutrišnji daninnoč. Ki je dan za nova družbena razmerja, za nov odnos do naravnega okolja : in obenem noč, kot prostor nove individualne in intimne potrditve človeškega jaza, njegove čutno čustvene biti, ki je temelj človekove sreče.
Naše ladje so, ti umetniki, na katere smo ponosni. A za ladje so potrebni privezi, pomoli, pristaniške storitve. Za Trst, pa tudi drugod v naši deželi pa opažamo, da se stare kulturne inštitucije opuščajo, da hirajo ali so na robu preživetja. Gledališče, knjižnica, knjigarna, arhivsko zgodovinska oskrba, koncertna in galerijska dejavnost nimajo ne prostorskih ne finančnih pogojev, še manj osebja, usposobljenega za kulturniški manegement in uveljavitev, da bi zastavili svoje delo v oporo ustvarjalcem, umetnikom. Ti so res zelo tanka plast družbe, a so zato njena reprezentačna konica. Vrh, s katerega imamo razgled v širši prostor – vrh za potrebno samozavedanje in samozavest, da ostanemo pri svojem: ne zaradi svoje starožitne pameti ampak zaradi raznolikosti, ki jo človeška biosfera potrebuje za svoj nadaljni obstoj. Prav tako kot naša manjšinska skupnost, ki si nikakor ne sme privoščiti, da bi zdrknila v provincializem in obrobje, kamor jo potiska birokracija vseh zunanjih in notranjih centrov moči.
Zavedam se, da so moje besede precej abstraktne, a le zato, ker izhajajo iz zelo intimnega nelagodja, ko čutim, kako je naš prostor vse bolj siromašen, po drugi strani pa celo nestrpen do osebkov, ki izstopajo, ki se gredo soočanja s svetom in mednarodnim kulturnim okoljem. Nelagodje me navdaja, ko bode v oči, da upravljajo z našimi dobrinami, kar jih je še ostalo, nekakšni samooklicani knjigovodje, gospodarniki z politikantsko matrico v pameti, spretnjakoviči z denarnimi balončki, ki jim sproti pokajo v rokah. In ti s svojo kramarsko pametjo jemljejo mero umetnosti: ki je najbolj živ odraz etične občutljivosti in življenjske moči kake skupnosti; ki je tudi nevidna medgeneracijska vez in komunikacijski kanal, s katerim nagovarjamo veliki svet!
Moje nelagodje je nelagodje širše plasti ustvarjalcev pri nas – ki postaja vse bolj ogorčenost – kot se je izkazalo pred desetimi dnevi v TK!
Preveč je zguljenih izgovorov, da so materialno – finančne okoliščine vse bolj tesnobne, da svet vse bolj poka po šivih in da je zato za manjšine vse manj pozornosti. Zato da so rezi v osnovne kulturne inštitucije nujni.
Bomo končno ustvarjalci kdaj zahtevali temeljit razmislek o osnovah, na katerih naj rase družba duhovno bogatih ljudi, ki se ne zmenijo za naravno danost, da pripadajo malim okoljem: še več, ki bo to svojo danost jemala kot priložnost, izziv, zadoščenje! Umetnost in druga področja ustvarjalnosti so najbolj vidna izpostava naše identitete. Rabijo pa moderna oporišča, moderne pristope, sodobno opremljenost, tehnologijo, ki omogoča gospodarno izrabo talentov in potencialov ter načrtovanje razvoja. Ne pa krčenje, varčevanje na vseh koncih.
Politična spretnost, kupčkanje in drobiženje, še manj folkloristični populizem nam ne bosta zajamčila obstoja niti drugih nujnih pritiklin civilizirane skupnosti: ne notranje demokracije še manj duhovne blaginje. To danes je le ribarjenje s trnkom v morju, kjer je še sardonov vse manj.
Brez jutrišnjih Spacalov in Černigojev, brez bodočih Merkujev in Pahorjev, Rebul, brez mladih Josipov Tavčarjev, Jožetov Babičev, brez kakih novih Borisov Podrek smo ne samo brez klobuka in brez hlač ampak tudi brez sidrišča in kompasa.

Hvala našim mladim umetnikom za današnjo priložnost, da se lahko izustijo in slišijo take besede. Žal tistih, do katerih ušes bi morale te besede priti, običajno ni zraven. Tudi danes ne. Vedno imajo drugje zelo hude opravke: zato pa je nam  nenehno in vse bolj hudo!
A zdaj si končno privoščimo nagradno slavje. Da si ob njem utrdimo zavest o lastnem pomenu in teži. In se zato spet predamo ponosu in zadoščenju.

Na vrsti je ključno dejanje naše slovesnosti: razglasitev dobitnika glavne nagrade.
Vabim izbrane umetnike – za dva, ki manjkata pa njihove zaupnike, da stopijo v ospredje.
Naj naglasim, da veljajo vsi štirje izbranci že za nagrajence, kar jim Tončičev sklad izkazuje s posebno listino in čekom za 500 evrov. – Po pravilniku pa je dobitnik velike nagrade Zlato zrno le eden. Ta prejme umetniško kocko Luise Tomasetig, listino in 2000 evrov
Priznanje ob nominaciji prejmejo: Lara Komar, Jure Kopušar in Martin Turk. Letošnja dobitnica Zlatega zrna pa je glasbenica, hornistka Jasna Komar.
Iskreno čestitam. Upam, da bo s svojim rogom priklicala tudi boljše čase za umetnost.

Marko Kravos, pesnik
predsednik Tončičevega sklada