Slovenski visokošolski sklad Sergij Toncic

Razglasitev nagrajenca in podelitev nagrad
Narodni dom v Trstu, 18. junija 2010

O nominacijah za nagrado Zlato zrno 2010
Nagrada je namenjena mladim slovenskim ustvarjalcem iz dežele Furlanije Julijske krajine in jo podeljuje že tretje leto Sklad Sergij Tončič v Trstu. Izpostavlja umetniške dosežke in osebnosti do 35-ega leta starosti, ki so v obdobju zadnjih dveh let prispevali k prepoznavnosti in samozavedanju našega kulturnega okolja.
Naj spomnimo na dosedanja prejemnika Zlatega zrna: leta 2008 je nagrado prejel filmski režiser Martin Turk, leta 2009 pa je kocko prejel likovni umetnik Ivan Žerjal.
Žirija, ki jo sestavljajo Aleš Doktorič, Rosana Paliaga, Klavdij Palčič, Marko Sosič in Marko Kravos je na osnovi večjega števila utemeljenih predlogov odbrala štiri letošnje nominirance s področja filma, književnosti in glasbe. Ti so: Jurij Gruden, Matjaž Klemše, Andrejka Možina, Igor Zobin.
Ob svojem odgovornem delu je žirija zaznala ustvarjalne drže in izbire posameznikov, ki izpričujejo nekonvencionalnost in prenovitveni zagon na posameznih ustvarjalnih poljih, obenem pa izvirno žarčijo specifiko domačega človeškega okolja. Z njimi se Slovenci v Italiji predstavljamo širši javnosti doma in na tujem, z njimi rase naša prepoznavnost, pa tudi naše zaupanje, da je v svetu vse bolj manipuliranih množic tem bolj dragocen posameznik, ki se zaveda svojih tal prav zato, da bi presegel drobnjakarsko ozkosrčnost povprečnikov v v lastni sredini s poletom domišljije, z nepomirljivim dvomom v vsakdanjo danost, z iskanjem skladja z univerzalnimi vrednotami.
Tončičev sklad razglaša štiri imena in z utemeljitvami podprto izbiro v ožji izbor za prestižno kocko z Zlatim zrnom: že sama nominacija jim prinaša listino s priznanjem in denarno nagrado.
Potrebno je izpostaviti tudi pozornost, ki jo spodbujanju umetniške ustvarjalnosti z Zlatem zrnom izkazujejo bančni zavodi Zadružna Kraška Banka, Banka Koper in goriška KB 1909.
Letošnji nominiranci ter njihovo ustvarjalno delo bodo predstavljeni na slovesnosti, na kateri bomo razglasili tudi letošnjega nagrajenca. Slovesna podelitev bo v Narodnem domu v Trstu v petek, 18. junija ob 17.30.

Nominiranci
Nominiranci prejmejo diplomo s priznanjem in 500 evrov, eden od njih, nagrajenec, pa umetniški predmet, delo Benečanke Luise Tomasetig, in znesek 2000 evrov.


Sporočilo žirije o podelitvi nagrade Zlato zrno 2010
Žirijo za nagrado Zlato zrno sestavljajo Klavdij Palčič, Rosana Paliaga, Aleš Doktorič, Marko Sosič in Marko Kravos. Kandidature so do 26. aprila zbirali v NŠK-Ts, v Dijaškem domu S. Kosovel v Trstu, v knjižnici Damirja Feigla v Gorici in v Slovenskem kulturnem centru v Špetru. Eno vlogo smo prejeli po pošti. Obravnavali smo 10 kandidatov, ki so se zvečine prijavili sami, na nekaj mladih ustvarjalcev so nas opozorile kulturne ustanove: KD v Gorici in ZTT. Želeli bi si večje pozornosti kulturnih inštitucij pri evidentiranju kandidatov, predvsem tistih, ki ustvarjajo v drugih okoljih.
Svoje odločitve je žirija sprejemala soglasno – na osnovi gradiva, ki je bilo priloženo priglasitvam in na osnovi osebnih vpogledov v posamezne opuse ustvarjalcev.
Štiri nominirance, imena in utemeljenost izbir sedaj – po javni predstavitvi – poznate, smo izbrali soglasno. In prav tako smo se odločili tudi glede dobitnika Zlatega zrna 2010.

Zlato zrno 2010 prejme Igor Zobin, harmonikar in skladatelj.

Z diplomami in denarnimi spodbudami so bili odlikovani: Andrejka Možina, Matjaž Klemše in Jurij Gruden.

Igor Zobin harmonikar in skladatelj
dobitnik nagrade zlato zrno 2010



Igor Zobin (1980) je kot harmonikar opazno prispeval k prevrednotenju vloge svojega glasbila na mednarodnih koncertnih odrih. Ambiciozno zastavljene umetniške izbire govorijo o glasbeniku, ki mu ni mar tržna dopadljivost in ki skuša izpodbijati stereotipe glede potenciala tega inštrumenta. Koherentno in z žarom utira harmoniki mesto v koncertnih repertoarjih prestižnih glasbenih hiš:  povabila Koncertnega društva v Milanu, festivala Settembremusica v Torinu in Bienala v Benetkah, kjer je nastopil s Simfoničnim orkestrom Italijanske radiotelevizije pod vodstvom Zoltana Peska, so priznanja za njegovo izvajalsko odličnost. Leta 2008 mu je italijanska komisija za glasbo CIDIM  kot prvemu harmonikarju priredila mednarodno koncertno turnejo. Zobin je tudi skladatelj, aranžer in korepetitor; v teh vlogah je šestkrat sodeloval pri gledaliških predstavah Slovenskega stalnega gledališča v Trstu.


Jurij Gruden filmski in televizijski režiser



Jurij Gruden (1975) je tržaški filmski in televizijski režiser, ki se uveljavlja v vseslovenskem medijskim prostoru. Po študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani se posveča v prvi vrsti dokumentarnim temam in vsebinam, ki slovensko skupnost v Italiji enakovredno umeščajo v širši vseslovenski kontekst. Njegovo prvo večje delo v tem smislu je  celovečerni dokumentarni film o kinoreporterju in fotografu: Edi Šelhaus – Bil sem zraven (2007), ki mu je sledila dokumentirana filmska pripoved Glasnik slovenske brežine (2008) o pesniku Igu Grudnu. Zadnje njegovo delo je Na koncu Tržaške (2010), kjer s smotrno odbranimi dokumentarnimi posnetki in v živo izoblikuje lik košarkaškega trenerja Petra Brumna, ki je pustil svoj pečat na košarki Jadrana in v slovenskem športu na Tržaškem.


Matjaž Klemše pisatelj



Matjaž Klemše iz Gorice (1978), je pisateljsko pot nastopil z dnevniško prozo V zakrpanih gojzarjih, ki jo je izdalo ZTT v Trstu leta 2009. Ustvarjanje mu je postopek iskanja sebe in svoje umeščenosti v okolje. Komaj prestana življenjska ogroženost mu je začetna motivacija in ogrodni nosilec, ob katerem avtor z ubesedovanjem sestavlja osebno ravnotežje in ozemljitev, pri tem pa zaznava tudi sočasno krizo in stanje duha v današnji družbi. Klemše privede svoj dnevniško pohodni tekst v izzivalno polifonično pripovedno strukturo, pri kateri se intimistične, refleksivne in pripovedne niti spletejo v radoživo popotniško zgodbo. Uspešno samorastniško delo bo ustvarjalcu, ki je po izobrazbi in poklicu  gradbeni inženir, lahko zanesljiva osnova za nove pohode po pisateljski transverzali.


Andrejka Možina skladateljica, pevka in violončelistka



Andrejka Možina (1981), skladateljica, pevka in violončelistka, je na mnogoteri način angažirana glasbenica. Za sabo ima klasično šolanje in diplomo iz violončela, na pevskem področju pa se je oblikovala ob zborovski dejavnosti, nato z jazzovsko in zabavno solistično usmeritvijo. Vzporedno s koncertno dejavnostjo se posveča pedagoškemu poslanstvu: pri Glasbeni matici je pobudnik oddelka za jazz in zabavno glasbo, ki ga dinamično vodi že šesto leto, samo učenje nadgrajuje z dopolnilnimi tečaji s priznanimi glasbeniki.  S predanim delom ter smislom za organizacijo animira deželno glasbeno stvarnost in plete mednarodne stike med mladimi glasbeniki z oblikovanjem glasbenih skupin. Kot pevka, šansonjerka in aranžerka je v zadnjih dveh letih uspešno nastopala na festivalih v Sloveniji in Nemčiji.

Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2010
Narodni dom v Trstu, 18. junija 2010

Pričel bi s pozdravi: pozdrav predvsem mladim in starim ustvarjalcem, predstavnikom naših kulturnih in javnih inštitucij (če je kje kateri), lep pozdrav generalni konzulki Republike Slovenije gospe Vlasti Valenčič Pelikan, članom žirije za Zlato zrno. Poseben pozdrav našim medijem, za katere lahko rečemo, da s svojim spodbujanjem in poročanjem veliko pripomorejo k uspehu naše pobude. In vsem vam, ki vam je pri srcu slovenska umetnost iz našega vrta. Brez radovednega in kritičnega občinstva bi bilo vse voda v pesek.
Pozdravljam vas prisrčno: v imenu Tončičevega sklada, ki je domačo javnost  sklical na današnjo slovesnost v imenu umetniške ustvarjalnosti. Z mislijo na persektivo mladih pri nas, ki si upajo, ki znajo, ki izumljajo nove postopke, ki rokujejo z novimi in starimi inštrumenti, da bi univerzum človeškega zjedrili v svoje individulano zrno.
Srečanje je spet ob kresu, na ta starosvetni praznik ognja, ki prenavlja svet, na praznik sonca, ki svetu znova daje rasti, iti v cvet in sad.
In povabili smo se v Narodni dom, ki ga je pred devetdesetimi leti doletel drugačen kres: požig do pepela – požig do izničenja našega kulturnega obraza v mestu. Po devetdesetih letih še krešemo svoj kamen, da bi ob naših iskrah mesto ohranjalo svoj mnogoteri obraz in nam bilo dom.  Dom z več sobami in skupno dvorano za druženje.
V tretje podeljujemo ZLATO ZRNO, v tretje gre rado… pa ni prišel Rado! Letos se je tako zgodilo, da imamo nominirance z lepo zvenečimi imeni: Andrejka, Igor, Jurij, Matjaž! Že to je nekaj!
Vsak po svoje obračajo svoje talente na področju glasbe, filma, književnosti. Pri tem izkazujejo tehnično znanje, veščine, oprte na tradicijo in inovativna orodja ali neortodoksne postopke za posamezno umetniško področje, obvladovanje komunikacije s publiko, z mediji in strokovno kritiko. V značaju pa borbenost, delovna vnema, sposobnost koncentracije, vztrajnost. Vse to so bolj ali manj izražene lastnosti današnjih umetnikov. Vse to so pogoji, da v nečem postaneš mojster.
Je to res vse? To so res pogoji za kreativne dosežke in njihovo potrditev v javnosti. A kaj je tista iskra, ki umetnika naredi umetnika? V čudaka, ki v svoje delo vloži presežni stik s kozmosom, svojo slutnjo, nemir, enkratni utrip.
Vsak po svoje odgovarja na to vprašanje, ki ni le vprašanje estetskega pomena, pač pa tudi eksistenčno vprašanje, vprašanje smisla človekovih ambicij, da sega preko meja lastne eksistence, v družbeno okolje in neustavljivi zgodovinski tok.
Zatrdno lahko rečemo, da je v srži umetnosti eros: o njem vemo le, da je ogenj, ki požira in rojeva, ki pije življenje in ga razvnema – ne samo umetnikom, pač pa tudi vsem, ki se mu kot publikum: kot poslušalci, bralci, gledalci predamo. In postanemo zanesenjaki, čudaki, otroci, sanjači, zaljubljenci, jasnovidci in mesečniki.
Dobro je, da imamo stik z današnjim svetom prek mladih umetniških dejanj: da se ne prepuščamo pogrezanju v plitvine časopisnega papirja, slepečih ekranov in džungle elektronskih komunikacij – v umetnosti je slutnja davne preteklosti, ki se vpenja v jutrišnjo usodo človeštva. Slutnja razmerja med naturo in logosom, med preudarkom in noro igro na srečo.
Ni v navadi, da bi se naš prostor tega zavedal, zavedal umetnosti kot vitalnega interesa vsakega družbenega osebka. Veliko je pri nas zatohlosti, politikantskega vrtičkarstva, kroničnega manjvrednostnega kompleksa, ki se koti v malih združbah, v mlakužah in kalih, v kalih, kjer najbolje uspevajo kičaste zlate ribice narodne muzike in medena srca folklore.
Trst sam je lepo mesto. A kamnito in jalovo.
Zato sem osebno vesel, da naši mladi tako zlahka zletijo od njega v svet, proč od domače, rodovne in siceršnje zaznamovanosti. Treba se je naužiti zraka, svobode, razgledov in obzorij, občutka, da si sam svoje sreče / umetnosti kovač, da ti je ne more narekovati ne okolje ne stereotipni moralni čut do doma. Da se pomeriš z drugimi v svetu in se zaveš svoje izjemnosti.
Šele potem vam bo dom priznal, kar vam gre, ko boste zanesli vanj nazaj svoj umetniški jaz, ki bo oplojen z izkušnjo svobode, s samozavestjo, da lahko vedno odletite, ker imate krila.
No, niti tedaj vas ta dom ne bo pričakal s palmovimi vejami in kadilom: bojte se tega! – bi rekel Cankar. Pa če vas še tako muči osamljenost sredi ustvarjalnih dvomov!

Tončičev sklad si prizadeva z Zlatim zrnom, da bi naša kulturna javnost zvedela za vašo kreativnost, vaš iz-let iz domačega gnezda in zvestobo domačemu izročilu in temu, da ga želite preseči! To počne naš sklad s podeljevanjem priznanj nominirancem in nagrado enemu od njih. Da lahko to počnemo, so nam omogočili ustanovitelji sklada izpred več kot pol stoletja; tako se lahko opremo na velikodušna zapuščinska volila odvetnika Tončič in družine Tomažič in drugih podpornikov. In še smo veseli podpor nekaterih naših denarnih zavodov, očitno tistih, ki vidijo dlje od svojega nosu: naj jih navedem v zaporedju glede na obsežnost vsote, s katero so podprli našo pobudo: ZKB, KB group 1909 in Banka Koper. Omenil bom še tiskarno Graphart, ki nam brezplačno tiska diplome.

Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada

Razglasitev nagrajenca in podelitev štipendij
Dijaški dom Srečko Kosovel, 25. januarja 2010

MARTINA CROSELLI
Dobitnik štipendije za akademsko leto 2009/2010 za študentko – študenta, ki je vpisan(a) v visokošolski program za predšolsko vzgojo v Republiki Sloveniji za pridobitev naziva “diplomiran(a) vzgojitelj(ica)”.

JANA JARC
Dobitnik štipendije za akademsko leto 2009/2010 za pridobivanje specializacije za izobraževanje za poučevanje na osnovnih šolah s slovenskim učnim jezikom v Furlaniji Julijski krajini.

ANA KOŠUTA
Dobitnik štipendije za akademsko leto 2009/2010 za izobraževanje po dodiplomskem programu Fakultete za šport v Republiki Sloveniji.

IVA PERTOT (opravlja I. letnik na fakulteti za inženirstvo) IN NINA ŽVAB (opravlja II. letnik na fakulteti Bocconi v Milanu)
Dobitnici štipendije za akademsko leto 2009/2010 za podpore rednim študentom, ki so vpisani v dodiplomske in podiplomske visokošolske študijske programe.

Razglasitev nagrajenca in podelitev nagrad
Narodni dom v Trstu, 23. junija 2009

O nominacijah za nagrado Zlato zrno 2009
Nagrada Zlato zrno bo letos podeljena drugič. Sklad Sergij Tončič v Trstu želi z njo spodbujati ustvarjalna tveganja mladih in opozoriti domačo javnost v deželi, pa tudi širši prostor, na izrazite preboje v sodobnih umetniških tokovih pri nas. Naj bo to temelj naše samozavesti in ponosa, naj bo to perspektiva za slovensko identiteto na stičnem robu Srednje Evrope in Jadrana.
Žirija v sestavi Klavdij Palčič, Marko Sosič, Aleš Doktorič, Rosana Paliaga, in Marko Kravos je pregledala prispele priglasitve ustvarjalcev in se soglasno opredelila za tri nominirance. Ti so: David Bandelj, Igor Zubin in Ivan Žerjal.
Izkazali so se v leposlovju, na glasbenem in likovnem področju.
Priznanja in nagrade bomo  podelili na slovesnosti, ki bo v Narodnem domu v Trstu v torek, 23. junija ob 18. uri. Takrat bomo razglasili tudi glavnega nagrajenca, dobitnika Zlatega zrna in nagradne kocke.

Naj izpostavimo, da so pobudi stali ob strani in jo denarno podprli:
Banka Koper
KB Group 1909 iz Gorice
Zadružna kraška banka
Tiskarna Graphart.

Nominiranci

IVAN ŽERJAL likovni ustvarjalec in grafik
dobitnik nagrade zlato zrno 2009

Ivan Žerjal (1978) je likovni ustvarjalec in grafik iz Gorice. Kot umetnostni zgodovinar je profesor na Klasičnem liceju v Gorici. Uveljavlja se kot slikar z analitičnim pogledom na vizualnost sodobne komunikacije in kot konceptualni umetnik na področjih videa in ambientalnih instalacij. S svojimi eksponati je bil deležen pozornosti na številnih predstavitvah zadnjih let: na natečaju Okno v svet, na razstavi Oko je sintetično v Galeriji M. Bambič na Opčinah, v Anteprima FVG v Butiriju in na Catodica 3 v Trstu v gledališču Miela leta 2008, kjer je bil predstavljen njegov video projekt Via Lactea – Pregovorna ozvezdja. Slednji je predtem zaživel tudi v Mestni galeriji v Ljubljani in v Kraški hiši v Repnu. V Koledarju GMD 2008 in drugih tiskanih publikacijah je opazen Žerjalov oblikovalski prispevek, ki ga odlikuje sintetičnost, rahlo-čutna sugestivnost in sporočilnost, ki jih dosega s preigravanjem bolj ali manj sofisticiranih postopkov. Kljub raznorodnim tehnikam in iskateljski zagnanosti je opus Ivana Žerjala elementaren in svojsko estetsko označen.


David Bandelj pesnik, esejist in literarni znanstvenik

David Bandelj (1978), je pesnik, esejist in literarni znanstvenik iz Gorice, sedaj asistent za književnost na Univerzi v Novi Gorici. Opazneje je nastopil v poeziji z zbirkama Klic iz nadzemlja in Razprti svetovi. V letu 2008 je v knjižni izdaji objavil Razbiranja žarišča, esejistične fragmente in knjižne kritike. Strastna privrženost besedi se pri Bandlju veže na duhovno izročilo evangelijske Besede in ostaja vse od njegovega literarnega nastopa v letu 2000 prepoznavna osnova njegovega leposlovnega in književnega početja. S tega vidika predstavlja modernizirano različico bogate pesniške tradicije svojega prostora ob začetku prejšnjega stoletja. Njegove pesmi so navkljub predani, provokativni religioznosti zavezane življenjski vsakdanjosti: tako v podobah kot v dikciji, tako po motiviki in tematski opredelitvi kot po turbulentni rabi sredstev mediatskega jezika z gesli in sekvencami iz posameznikove eksistencialne in  družbene izpostavljenosti v kaosu sodobnega sveta.


Igor Zobin harmonikar in skladatelj

Glasbena ustvarjalnost Igorja Zobina (1980) se razvija v širokem razponu; kot koncertant, pedagog in skladatelj se je v zadnjih letih uveljavil tudi kot aranžer in korepetitor pri gledaliških predstavah v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Večstransko delovanje ustvarjalca zaznamujejo samozavest, poglabljanje snovi, jasna vizija o lastnih sposobnostih in ciljih. Tržaški harmonikar opozarja nase že od svojih začetkov z zahtevnimi in premišljenimi programskimi izbirami, ki izpričujejo ambicijo po visoki poklicni kakovosti. Tako se je posvetil ovrednotenju glasbila, ki se še danes redkokdaj oglaša s prestižnih italijanskih koncertnih odrov. Z uspešnimi recitali v sklopu pomembnih koncertnih sezon v Italiji in v mnogih evropskih in neevropskih državah se je Igor Zobin večkrat zapisal v kronike kot prvi ali najmlajši harmonikar. Prav tako so se italijanske strokovne revije prvič posvetile svetu harmonike s pisanjem ob njegovih umetniških dosežkih. Uspešni nastopi predstavljajo spodbudo nadarjenemu glasbeniku in pomenijo obenem uveljavitev še ne dovolj upoštevanega koncertnega potenciala njegovega glasbila. Ob tem utrjuje Igor Zobin v svetu prepoznaven aspekt tržaške in slovenske glasbene tradicije, ki mu je pridal žlahten sodobni predznak.

Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2009
Narodni dom v Trstu, 23. junija 2009

V Narodnem domu smo, v stavbi nacionalnega ponosa, kulture, umetnosti – človečanskega zanosa izpred sto let. Leta 1920 ga je zajel ogenj nasilne nestrpnosti in uničil živahne nastavke družbenega življenja Slovencev v Trstu in na Primorskem.
Danes tudi prižigamo ogenj v tem domu, a z nasprotnim učinkom. Ob kresu je in po običaju je treba z ognjem odganjati strahove in odkrivati skrite zaklade, zakopane v zemljo. Prižigati up in vedrino ob nastopu mladih na oder umetnosti, medtem ko politični zagati ni videti kraja, ko nam finančni in gospodarski cunami sega čez glavo in nam ne da dihat, ko javna lahkoživost oblastnikov in mogotcev, ki nam samopašno sedijo za vratom, postaja vzorec, kako z reality showom metati ljudem kruha in iger.
Torej je to pravi čas za umetnika. Za samohodca, ki išče nove oblike in novo snov, s katerimi začarati življenje v kristal umetniške stvaritve. Ki išče, kako zgostiti, bolje rečeno razgraditi in na novo sestaviti zapuščino duhovnih prednikov. Kako se ohranjati v sedlu časa in ne biti pojahan od sprotnih družbenih in osebnih stisk. Kako ohraniti notranjo svobodo in igrivost, raziskovalno strast, erotični zanos, kar vse  prinaša zrnje v mlin in kruh smisla na mizo.
Odzivi na razpis za nagrado Zlato zrno nas potrjujejo v občutku, da je ustvarjalna kultura med nami živa in živahna, čeprav ni deležna primernega odseva v občilih. Manj je vidna, posebno na domačih tleh, zato pa sproščeno pluje v širnih tokovih časa, v vrtincih, ki zajemajo v soočanju civilizacij in izkustev celega planeta. In ki jim nalaga odgovornost do naravne in duhovne raznolikosti na planetu Zemlja.
To so torej privzdignjene, patetične besede in sporočila, primerna za današnjo slovesno podelitev nagrad za mlado ustvarjalnost in ko izročamo kocko z Zlatim zrnom enemu od slovenskih umetnikov v naši deželi.
Marsikdo bi pri taki intonaciji in spodbudni načelnosti tudi ostal. Saj je za mistifikacijo in mitizacijo umetnika na Slovenskem še vedno nekaj prostora, čeprav seveda še zdaleč ne toliko kot za folkloro in turistične pobude nasploh.
Sam pa bom izrabil priložnost, da mladim ustvarjalcem položim nekaj manj lepozvenečih stvari na srce. Na osnovi osebnih izkušenj seveda.
-Nikar se, kdor se posvetiš s srcem in umom ustvarjanju, ne zanašaj na kanone, obrazce in principe, ki jih delijo profesorji in kritiki. Saj niso brez duha – te njihove modrosti in pogledi – so pa zagotovo brezosebni! Umetnik pa naj ohranja verodostojnost latnega jaza, orati mora prek ledine v lastni eksistenčni legi.
-Nikar se ne oziraj na odzive v medijih, še manj na to, da boš za svoje delo dobil ustrezno poplačilo. Naši mediji so odvisni od politične sfere, naša politična elita pa plava v plitvi vodi, kar jih zanesljivo drži na površju. Naj te vodi občutek, da živiš na Marsu, tako si medijske brezbrižnosti ne boš gnal k srcu! Slovenski marsovec se pa tudi ne bo grebel za pravični denar – saj le-tega tako in tako ne bo videl, dokler se v formalinu starosti ne potrdi, da si postal obstojno in neproblematično pohištvo, omara za ropotijo in odrabljena oblačila. Ni slabo skratka, če se navadiš na stisko in samoto!
-Nikar se pri ustvarjanju ne prepuščaj besedi, barvam ali tehničnim postopkom, glasbenim prisluhom, spekulaciji uma. Pod skorjo videza šele se skriva prava moč, ki ostaja večpomenska in skrivnostna, ker je redkobesedna, neopazna ali komajslišna. In šele kot taka postane naboj moči in prenosnik: – ljubezni, česa drugega pa!
-Nikar ne računaj na ljubezen. Najbližja ti vidi strgano nogavico in ve za piškav zob; računa pa tudi, da se kot umetnik ne boš zmenil za človeško nemarnost partnerja. In ne računaj večno na svojo mamo! To je počel že Cankar, pa ni bolj srečno prišel skozi.
-Nikar imeti obzir do svojih stanovskih tovarišev, umetnikov. Ti so šele sodrga, vsi po vrsti! Nevoščljivi in zavistni, polni neizpolnjenih ambicij ti bodo skušali ukrasti veščino in ideje, položaj ali mesto. Obrekovali te bodo v javnosti in merodajnih komisijah oblastnikov, ti podtikali grdobije, ki jih sami počnejo, popljuvali nagrado: mors tua vita mea! Če ne bi bili taki, bi ne bili dovolj samoljubni in zasvojeni s lastno estetsko drogo.
Petkrat nikar torej – kot napotnica našim mladim ustvarjalcem.
-In zdaj k nagrajevanju oziroma najprej predstavljanju treh izbrancev: tako da bo spet vzcvetela nevoščljivost, ki neumorno žene jadrnico umetnosti preko odprtega morja;
da si bodo mediji napasli radovednost in napolnili z odmevom svoj zožani prostor;
da bodo mame in ljubice doživele potešitev svojega nagona;
da bodo umetnostni kritiki in interdiscilinarni strokovnjaki imeli kaj secirati,
da se izkaže, kdo je v svojem vrtu pridelal, kar bo potešilo ali vzburilo naše rodoljubno občestvo, da bo na facebooku imelo svoje veselje, v osmici pa svojo kost za glodanje.
Čas je, da omenim družbe in ustanove s plemenitim posluhom, ki so Skladu Sergij Tončič z otipljivimi sredstvi in uslugami priskočile na pomoč pri izvedbi drugega nagrajevanja z Zlatim zrnom, ki je namenjeno  mladim ustvarjalcev iz Dežele Furlanija Julijska krajina. Ti naši hvalevredni botri so:
Zadružna Kraška Banka, KB 1909 iz Gorice, Banka Koper, Tiskarna Graphart.

Nagovorili smo še marsikatero pravno osebo z denarjem pod palcem: upam, da jih bo iz leta v leto več, tudi kot odraz zdrave pameti, da je potrebno v časih zmede, krize, recesije graditi na trajnostnih osnovah, na trajnostnem razvoju, ki ga zagotavlja vlaganje v ustvarjalen pristop.

Prepričan sem, da je naše sponzorje pri njihovi odločitvi vodila misel, da sta znanje in poklicna izkušenost mrtev človeški kapital, če ni vanje vgrajen presežek domišljije, sanj, erosa in pripravljenosti za tveganje v njihovem imenu. Šele z umetnostjo smo polnokrven organizem, ki je pripravljen na izzive življenja in odporen na okužbe od blizu in daleč. Zato se Sklad, ki je v svojem začetku v prvi polovici petdesetih let bil namenjen potrebam visokošolske mladine, zavestno opredeljuje po načelu, da je kreativnost v informatski družbi pogoj uspešnosti posameznika, domače skupnosti in širšega človeškega okolja, ne samo dopolnilo, pač pa srž izobrazbe.

Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada