Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2008
Narodni dom v Trstu, 20. junija 2008
Smo na tem svetu, v tem prostoru, v tem času, kolikor se tega zavedamo. Kolikor smo nabiti z energijo, ki seva v prihodnost in predstavlja za naše človeško okolje sled na prehojeni poti, pa tudi nakazuje preživetvene možnosti posameznika in skupnosti v prihodnje. Od take moči so od nekdaj izgorevali pojavi v družbi, ki jim po domače pravimo umetniki. Ki predstavljajo kritični domet duha prav zato, ker so nekoliko čudni v svoji zagnanosti preko roba zdrave pameti in vsakdanjega spretnjakarstva.
To so umetniki nekdaj in danes. Vsak na svojem področju.
Zdi se, da so ustvarjalci, ki se danes na našem koncu, v naši deželi in s predznakom slovenstva predajajo svojim ambicijam in sanjskim vizijam, še posebno nori.
Globalizirani svet okrog njih – in okrog nas – je strašen v svojih posedovalnem nasilju, v svoji nemoralni razporeditvi moči nad viri hrane, energije, znanja, komunikacij, zdravja. Evropo zagrinja malodušje in tone v demagogijo in obskurantizem, z Italijo v prvi vrsti. Mali slovenski mikrokozmos, ki mu ponekod še pravijo zamejski Slovenci, prav tako tone v gospodarsko, politično in družbeno recesijo. To pa ni posledica tuje zagate duha, ampak predvsem lastne malomarnosti.
Naš mali svet: naše časopisje in ostali mediji, naša politika naše izobraževalne in ostale inštitucije, na katerih sloni sedanja in prihodnja kohezivnost skupnosti, pa tone v drobnjakarstvo, folklorizem, golo verbalno postavljaštvo – brez odnosa do velike kulturne zapuščine Trsta, Gorice, Špetra – in je brezskrbno do pogojev dela novih rodov, ki se drznejo mimo materialne in zaposlitvene varnosti investirati svoje moči in svoj talent v – iluzije. In tako v naših medijih ni kritiškega spremljanja umetniških zvrsti in rasti posameznikov; nikjer profesionalno vodene organizacijske mreže, ki bi razporejala, spodbujala, uveljavljala v socialni sredini in v svetu umetniška dela naših ustvarjalcev, tako kot povsod po svetu: z galerijo, revijo, založbo, koncertno – konferenčno dvorano in multimedialno agencijo.
Naši ustvarjalci so in bodo rasli, kolikor jih bo njihova sredina sprejemala, jemala v obzir s spoštovanjem kot sol naše prihodnjosti, sled našega izvirnega načina bivanja na tem robu.
Politika, gospodarstvo, komunikacije, denarništvo, vse to so prazne posode, votle prikazni, ki ne zagotavljajo kvalitete življenja – pa še vsak čas znova zapadajo v krizo ali stagnacijo, ki je posledica vsakršnega amaterizma, še bolj pa pritlehne sprijaznjenosti, da je pač treba živeti iz rok v usta.
Kvaliteto življenja predstavlja presežna vrednost duha, ki ljudi povezuje in jim daje upati, da njihova specifika, njihova identiteta, da njihov pojav ni nekaj povsem obrobnega, ampak da je zvestoba avtentičnemu in izvirnemu načinu bivanja smiselna in pogoj za preživetje slovenske identitete v teh krajih, pa tudi vsega našega planeta – kot planeta mnogoterih človeških obrazov, jezikov, izrazov – in iluzij!
Sami, in vsak posebej, si moramo pogledati v obraz in se napotiti proti trajnejšim razvojnim vrednostim.
Tak poskus predstavlja tudi nagrajevanje mladih umetnikov. Nastal je iz nelagodja starejših ustvarjalnih rodov, ko so začutili malomarnost družbene sredine do te identitetne dimenzije, ki predstavlja našo samozavest, samozavedanje in perspektivo. Ko smo zaslutili, da bo ali da že je tudi naše delo v marsičem izviselo v prazno, da se zožuje tudi naš manevrski prostor, če ne bo mlajših generacij, ki bodo po svoje, morda tudi mimo ali proti nam obnavljale vitalne energije okolja, ki jih je rodilo.
Pretresljivo je za umetniškega ustvarjalca spoznanje, ko se ozreš okrog sebe in se vprašaš: Dove tornare – kam domov? V obubožano, osramočeno bajto s spokopanimi temelji in vdrto streho, ki je je samo še groteskno pročelje, samo še etnografska kuliserija?! Krog in krog pa karmarsko rodoljubje in rodoljubno kramarstvo.
Kdaj bomo spet doma v “narodnem domu” naših umetniških prednikov in naših ustvarjalnih naslednikov?!
Zasejali smo zlato zrno, da nam spet obudi iluzije. Naj bodo novi, mladi zanesenjaki vsem nam tudi zrno soli, ki zaboli na rani, a daje okus vsakdanjemu kruhu.
Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada