Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2010
Narodni dom v Trstu, 18. junija 2010
Pričel bi s pozdravi: pozdrav predvsem mladim in starim ustvarjalcem, predstavnikom naših kulturnih in javnih inštitucij (če je kje kateri), lep pozdrav generalni konzulki Republike Slovenije gospe Vlasti Valenčič Pelikan, članom žirije za Zlato zrno. Poseben pozdrav našim medijem, za katere lahko rečemo, da s svojim spodbujanjem in poročanjem veliko pripomorejo k uspehu naše pobude. In vsem vam, ki vam je pri srcu slovenska umetnost iz našega vrta. Brez radovednega in kritičnega občinstva bi bilo vse voda v pesek.
Pozdravljam vas prisrčno: v imenu Tončičevega sklada, ki je domačo javnost sklical na današnjo slovesnost v imenu umetniške ustvarjalnosti. Z mislijo na persektivo mladih pri nas, ki si upajo, ki znajo, ki izumljajo nove postopke, ki rokujejo z novimi in starimi inštrumenti, da bi univerzum človeškega zjedrili v svoje individulano zrno.
Srečanje je spet ob kresu, na ta starosvetni praznik ognja, ki prenavlja svet, na praznik sonca, ki svetu znova daje rasti, iti v cvet in sad.
In povabili smo se v Narodni dom, ki ga je pred devetdesetimi leti doletel drugačen kres: požig do pepela – požig do izničenja našega kulturnega obraza v mestu. Po devetdesetih letih še krešemo svoj kamen, da bi ob naših iskrah mesto ohranjalo svoj mnogoteri obraz in nam bilo dom. Dom z več sobami in skupno dvorano za druženje.
V tretje podeljujemo ZLATO ZRNO, v tretje gre rado… pa ni prišel Rado! Letos se je tako zgodilo, da imamo nominirance z lepo zvenečimi imeni: Andrejka, Igor, Jurij, Matjaž! Že to je nekaj!
Vsak po svoje obračajo svoje talente na področju glasbe, filma, književnosti. Pri tem izkazujejo tehnično znanje, veščine, oprte na tradicijo in inovativna orodja ali neortodoksne postopke za posamezno umetniško področje, obvladovanje komunikacije s publiko, z mediji in strokovno kritiko. V značaju pa borbenost, delovna vnema, sposobnost koncentracije, vztrajnost. Vse to so bolj ali manj izražene lastnosti današnjih umetnikov. Vse to so pogoji, da v nečem postaneš mojster.
Je to res vse? To so res pogoji za kreativne dosežke in njihovo potrditev v javnosti. A kaj je tista iskra, ki umetnika naredi umetnika? V čudaka, ki v svoje delo vloži presežni stik s kozmosom, svojo slutnjo, nemir, enkratni utrip.
Vsak po svoje odgovarja na to vprašanje, ki ni le vprašanje estetskega pomena, pač pa tudi eksistenčno vprašanje, vprašanje smisla človekovih ambicij, da sega preko meja lastne eksistence, v družbeno okolje in neustavljivi zgodovinski tok.
Zatrdno lahko rečemo, da je v srži umetnosti eros: o njem vemo le, da je ogenj, ki požira in rojeva, ki pije življenje in ga razvnema – ne samo umetnikom, pač pa tudi vsem, ki se mu kot publikum: kot poslušalci, bralci, gledalci predamo. In postanemo zanesenjaki, čudaki, otroci, sanjači, zaljubljenci, jasnovidci in mesečniki.
Dobro je, da imamo stik z današnjim svetom prek mladih umetniških dejanj: da se ne prepuščamo pogrezanju v plitvine časopisnega papirja, slepečih ekranov in džungle elektronskih komunikacij – v umetnosti je slutnja davne preteklosti, ki se vpenja v jutrišnjo usodo človeštva. Slutnja razmerja med naturo in logosom, med preudarkom in noro igro na srečo.
Ni v navadi, da bi se naš prostor tega zavedal, zavedal umetnosti kot vitalnega interesa vsakega družbenega osebka. Veliko je pri nas zatohlosti, politikantskega vrtičkarstva, kroničnega manjvrednostnega kompleksa, ki se koti v malih združbah, v mlakužah in kalih, v kalih, kjer najbolje uspevajo kičaste zlate ribice narodne muzike in medena srca folklore.
Trst sam je lepo mesto. A kamnito in jalovo.
Zato sem osebno vesel, da naši mladi tako zlahka zletijo od njega v svet, proč od domače, rodovne in siceršnje zaznamovanosti. Treba se je naužiti zraka, svobode, razgledov in obzorij, občutka, da si sam svoje sreče / umetnosti kovač, da ti je ne more narekovati ne okolje ne stereotipni moralni čut do doma. Da se pomeriš z drugimi v svetu in se zaveš svoje izjemnosti.
Šele potem vam bo dom priznal, kar vam gre, ko boste zanesli vanj nazaj svoj umetniški jaz, ki bo oplojen z izkušnjo svobode, s samozavestjo, da lahko vedno odletite, ker imate krila.
No, niti tedaj vas ta dom ne bo pričakal s palmovimi vejami in kadilom: bojte se tega! – bi rekel Cankar. Pa če vas še tako muči osamljenost sredi ustvarjalnih dvomov!
Tončičev sklad si prizadeva z Zlatim zrnom, da bi naša kulturna javnost zvedela za vašo kreativnost, vaš iz-let iz domačega gnezda in zvestobo domačemu izročilu in temu, da ga želite preseči! To počne naš sklad s podeljevanjem priznanj nominirancem in nagrado enemu od njih. Da lahko to počnemo, so nam omogočili ustanovitelji sklada izpred več kot pol stoletja; tako se lahko opremo na velikodušna zapuščinska volila odvetnika Tončič in družine Tomažič in drugih podpornikov. In še smo veseli podpor nekaterih naših denarnih zavodov, očitno tistih, ki vidijo dlje od svojega nosu: naj jih navedem v zaporedju glede na obsežnost vsote, s katero so podprli našo pobudo: ZKB, KB group 1909 in Banka Koper. Omenil bom še tiskarno Graphart, ki nam brezplačno tiska diplome.
Marko Kravos
predsednik Tončičevega sklada