Nagovor ob podelitvi nagrade Zlato zrno 2013
Narodni dom v Trstu, 19. junija 2013
Podeljevanje umetniških nagrad za mlade nudi redko priložnost za ponos, zadoščenje in veselje vseh, ki se jih je pozornost dotaknila, pa tudi za vse, ki smo deležni sadov naših umetnikov neposredno, ob užitku njihovih stvaritev, kakršnega smo doživeli pravkar ob nastopu zbora Bodeča neža. In seveda posredno – ker je preko njih naš utrip, naš slovenski osebek v Italiji deležen pozornosti v svetu.
Na naših ladjah, ki plujejo s svojimi dragocenimi tovori po širokem morju, je veliko imenitnih ljudi, ki jih odlikuje pogum, znanje, prožnost duha, sposobnost največje koncentracije: pa tudi velikodušna odgovornost do človeškega okolja, do rodnih tal, do zgodovinske dediščine, do jutrišnjega dne in pogojev preživetja za prihodnje rodove. V ustvarjalnem dejanju je žar vere, četudi se zdi včasih na prvi pogled provokativno izstopajoč iz povprečnega: umetnost tipa in zaznava meje zdajšnjega sveta, da bi začrtala in razvijala našo percepcijo, našo emocionalno pamet za jutrišnji daninnoč. Ki je dan za nova družbena razmerja, za nov odnos do naravnega okolja : in obenem noč, kot prostor nove individualne in intimne potrditve človeškega jaza, njegove čutno čustvene biti, ki je temelj človekove sreče.
Naše ladje so, ti umetniki, na katere smo ponosni. A za ladje so potrebni privezi, pomoli, pristaniške storitve. Za Trst, pa tudi drugod v naši deželi pa opažamo, da se stare kulturne inštitucije opuščajo, da hirajo ali so na robu preživetja. Gledališče, knjižnica, knjigarna, arhivsko zgodovinska oskrba, koncertna in galerijska dejavnost nimajo ne prostorskih ne finančnih pogojev, še manj osebja, usposobljenega za kulturniški manegement in uveljavitev, da bi zastavili svoje delo v oporo ustvarjalcem, umetnikom. Ti so res zelo tanka plast družbe, a so zato njena reprezentačna konica. Vrh, s katerega imamo razgled v širši prostor – vrh za potrebno samozavedanje in samozavest, da ostanemo pri svojem: ne zaradi svoje starožitne pameti ampak zaradi raznolikosti, ki jo človeška biosfera potrebuje za svoj nadaljni obstoj. Prav tako kot naša manjšinska skupnost, ki si nikakor ne sme privoščiti, da bi zdrknila v provincializem in obrobje, kamor jo potiska birokracija vseh zunanjih in notranjih centrov moči.
Zavedam se, da so moje besede precej abstraktne, a le zato, ker izhajajo iz zelo intimnega nelagodja, ko čutim, kako je naš prostor vse bolj siromašen, po drugi strani pa celo nestrpen do osebkov, ki izstopajo, ki se gredo soočanja s svetom in mednarodnim kulturnim okoljem. Nelagodje me navdaja, ko bode v oči, da upravljajo z našimi dobrinami, kar jih je še ostalo, nekakšni samooklicani knjigovodje, gospodarniki z politikantsko matrico v pameti, spretnjakoviči z denarnimi balončki, ki jim sproti pokajo v rokah. In ti s svojo kramarsko pametjo jemljejo mero umetnosti: ki je najbolj živ odraz etične občutljivosti in življenjske moči kake skupnosti; ki je tudi nevidna medgeneracijska vez in komunikacijski kanal, s katerim nagovarjamo veliki svet!
Moje nelagodje je nelagodje širše plasti ustvarjalcev pri nas – ki postaja vse bolj ogorčenost – kot se je izkazalo pred desetimi dnevi v TK!
Preveč je zguljenih izgovorov, da so materialno – finančne okoliščine vse bolj tesnobne, da svet vse bolj poka po šivih in da je zato za manjšine vse manj pozornosti. Zato da so rezi v osnovne kulturne inštitucije nujni.
Bomo končno ustvarjalci kdaj zahtevali temeljit razmislek o osnovah, na katerih naj rase družba duhovno bogatih ljudi, ki se ne zmenijo za naravno danost, da pripadajo malim okoljem: še več, ki bo to svojo danost jemala kot priložnost, izziv, zadoščenje! Umetnost in druga področja ustvarjalnosti so najbolj vidna izpostava naše identitete. Rabijo pa moderna oporišča, moderne pristope, sodobno opremljenost, tehnologijo, ki omogoča gospodarno izrabo talentov in potencialov ter načrtovanje razvoja. Ne pa krčenje, varčevanje na vseh koncih.
Politična spretnost, kupčkanje in drobiženje, še manj folkloristični populizem nam ne bosta zajamčila obstoja niti drugih nujnih pritiklin civilizirane skupnosti: ne notranje demokracije še manj duhovne blaginje. To danes je le ribarjenje s trnkom v morju, kjer je še sardonov vse manj.
Brez jutrišnjih Spacalov in Černigojev, brez bodočih Merkujev in Pahorjev, Rebul, brez mladih Josipov Tavčarjev, Jožetov Babičev, brez kakih novih Borisov Podrek smo ne samo brez klobuka in brez hlač ampak tudi brez sidrišča in kompasa.
Hvala našim mladim umetnikom za današnjo priložnost, da se lahko izustijo in slišijo take besede. Žal tistih, do katerih ušes bi morale te besede priti, običajno ni zraven. Tudi danes ne. Vedno imajo drugje zelo hude opravke: zato pa je nam nenehno in vse bolj hudo!
A zdaj si končno privoščimo nagradno slavje. Da si ob njem utrdimo zavest o lastnem pomenu in teži. In se zato spet predamo ponosu in zadoščenju.
Na vrsti je ključno dejanje naše slovesnosti: razglasitev dobitnika glavne nagrade.
Vabim izbrane umetnike – za dva, ki manjkata pa njihove zaupnike, da stopijo v ospredje.
Naj naglasim, da veljajo vsi štirje izbranci že za nagrajence, kar jim Tončičev sklad izkazuje s posebno listino in čekom za 500 evrov. – Po pravilniku pa je dobitnik velike nagrade Zlato zrno le eden. Ta prejme umetniško kocko Luise Tomasetig, listino in 2000 evrov
Priznanje ob nominaciji prejmejo: Lara Komar, Jure Kopušar in Martin Turk. Letošnja dobitnica Zlatega zrna pa je glasbenica, hornistka Jasna Komar.
Iskreno čestitam. Upam, da bo s svojim rogom priklicala tudi boljše čase za umetnost.
Marko Kravos, pesnik
predsednik Tončičevega sklada