Nagovor pred razglasitvijo Zlatega zrna 2015
Narodni dom v Trstu, 22. junija 2015
Preden podelimo častne listine in slovesno imenujemo mladega ustvarjalca, ki je postal šesto Zlato zrno, bom še sam izustil nekaj besed. Ne bodo pridigarske – ne do mladih umetnikov ne do javnosti. Rad bi le dal duška svojim dvojnim čustvom.
Na eni strani se v meni preliva zadoščenje, ker videvam izza nas, ki smo se predali umetniškemu početju pred toliko leti, kako se zapolnjujejo vrste čistokrvnih sanjačev in visoko ambicioznih graditeljev duhovnih gradov. Vaše nove stvaritve in poustvaritve, vaši drzni prestopki v postopkih ustvarjanja ne kažejo samo na vaš domet. Osmišljajo tudi tradicijo, osmišljajo in izzivajo generacije, ki smo pred vami zagrizli v vsakdanjo povprečje in rinili po brezpotjih proti presežnemu. – Vse bolj smo ovešeni z leti, s kako zdravstveno tegobo, in večkrat smo tudi v dvomih o smislu in o aktualnosti zdajšnjih lastnih umetniških dejanj. Pogled na vaše delo, na kipečo energijo, vašo predanost, vztrajnost, pogum in strast poganja tudi nam kri po žilah. Vi sami ste nam življenjska nagrada, saj nas navdajate z zavestjo, da predstavljajo naša pisava, naša glasba, naše likovne, odrske in še katere stvaritve humus, iz katerega rase znova – nova slovenska prepoznavnost in da ste živa snov, ki obnavlja kohezivne silnice v naši skupnosti: v skupnosti, ki ni več na prostor, na ozemlje vezan skupek ljudi, ampak jata ptic na oblakih skupnega jezika, kulture, sočutja in odgovorne zavzetosti za prihodnost.
Tak vzneseni glas roga se mi oglaša ta čas v srcu (uglašen tudi na Jasno Komar!).
Kot mi po drugi strani para ušesa alarmni pisk, ko videvam, kako je v našem okolju veliko neprijaznega, sklerotiziranega, celo strupenega do vseh, ki imajo krila, pogled, ki so nosilci sprememb in soočenja z velikim svetom in usodnimi vprašanji našega časa. Ne mislim le na pomanjkanje ključne infrastukture, čeprav ta siromaščina bode v oči – n.pr. že to, da po dveh letih v mojem mestu še ni mogoče kupovati slovenskih knjig, likovnih stvaritev, glasbenih izdaj! V mislih imam še hujšo nemarnost: prepuščenost umetniške sfere zasebni, družinski pobudi in skrbi. Si bomo v gumbnico slovenske siromakove suknje vtikali šport, folkloristične dneve, kulinariko? Morda šope neživljenjskih diplom in masterjev – te plastične kreditne kartice za kratek čas in za virtualno človeškost!? Čemu krovne inštitucije, ti pokrovi, če jih ne skrbi, ali se v loncu kaj hranilnega in reprezentativnega skuha?
Bojim se še neumornega ideološkega deljenja, zavajanja in kupovanja duš, tudi umetniških duš, tako v malem kot v velikem merilu. Kar postaja od razbitem zrcalu evropske ideje vse bolj očitno in kar pelje svet v že znani vrtinčasti zli tok, kot smo ga doživljali v XX. stoletju.
In bojim se, da mreženje v umetniški sferi prispeva predvsem h kupovanju, medijskemu dušenju ali sprevračanju ustvarjalcev v blagovno znamko in prodajno blago. Kot da smo zamorčki v davnih časih: brez možnosti in pravice do upora in do svobode. Še najmanj pa do zatišnega miru, ki je kot kruh potreben za zbranost in samosvojo ustvarjalnost: ne pa trinoštvo profita, konkurenčnosti in vajeti finančniških kočijažev.
Dovolj soli. Hvala, dragi mladi – kolegice in popotni tovariši! – za vaše iskrivo in iskreno.
Marko Kravos, pesnik
podpredsednik Tončičevega sklada